O možnosti nove institucije: med pričakovanji, dvomi in sistemskimi napetostmi

V okviru projekta LIFE2RIVERS smo v letu 2025 izvedli obsežno kvalitativno raziskavo, katere namen je bil empirično preveriti in poglobiti razmislek o možnosti in smiselnosti vzpostavitve nove institucionalne oblike na področju upravljanja voda, varstva narave in okolja. Raziskava izhaja iz spoznanja, da sodobni okoljski izzivi niso zgolj tehnični, temveč tudi družbeni, politični in institucionalni problemi, povezani z razmerji moči, razdelitvijo pristojnosti in legitimnostjo odločanja. V ta namen smo izvedli 30 poglobljenih intervjujev s predstavniki javne oblasti, stroke in znanosti, civilne družbe ter gospodarstva, s ciljem razumeti njihove izkušnje, zaznave in pričakovanja glede obstoječega sistema ter pogojev, znotraj katerih bi se lahko razvila nova institucionalna oblika.

Ugotovitve raziskave kažejo, da akterji upravljanja voda ter varstvo narave zaznavajo kot izrazito kompleksno, večnivojsko in institucionalno razdrobljeno področje, v katerem se prepletajo različne logike odločanja, strokovni pristopi in interesi. Pogosto izpostavljajo pomanjkanje celostnega pristopa, nejasne pristojnosti, prenormiranost ter neučinkovit nadzor nad izvajanjem ukrepov, kar ustvarja občutek sistemske nepreglednosti in zmanjšane institucionalne učinkovitosti. V tem okviru se kot pomemben problem kaže tudi razkorak med formalnimi institucionalnimi rešitvami in dejanskim delovanjem obstoječega sistema, zlasti v razmerju med državno, civilno-družbeno in lokalno ravnjo ter zaradi odsotnosti učinkovitega povezovalnega mehanizma, ki bi omogočal celostno upravljanje porečij.

Interdisciplinarno sodelovanje je med intervjuvanci skoraj soglasno prepoznano kot nujno, vendar se v praksi pogosto kaže kot neenakovredno, omejeno in konfliktno. Prevladovanje posameznih strok, zlasti tehničnih in inženirskih, komunikacijske ovire ter institucionalne omejitve zmanjšujejo potencial za resnično interdisciplinarno in celostno obravnavo okoljskih vprašanj. Namesto integriranega pristopa se pogosto uveljavljajo parcialne rešitve, ki ne zajamejo kompleksnosti problemov in dolgoročno ne prispevajo k njihovi rešitvi.

Raziskava razkriva tudi širši spekter medsebojno povezanih problemov, ki presegajo ozko strokovno raven in segajo v jedro politično-institucionalnega sistema. Med njimi izstopajo pravna nepreglednost, konflikti med varstvom okolja, prostorskim razvojem in gospodarskimi interesi, pomanjkanje strokovnih kapacitet ter nizka raven zaupanja in participacije javnosti. Upravljanje voda se tako kaže kot izrazito politično vprašanje, v katerem se prepletajo različni interesi, racionalnosti in razmerja moči.

V odnosu do ideje nove institucije se pojavljajo zelo raznolika in pogosto protislovna stališča. Del intervjuvancev jo razume kot priložnost za izboljšanje koordinacije, neodvisne strokovne presoje in strateškega usmerjanja, drugi pa izražajo dvome glede njene potrebe, legitimnosti in izvedljivosti. Odsotnost soglasja glede njenega obsega, nalog in razmerja do obstoječih institucij se ne kaže kot slabost, temveč kot pomembna ugotovitev, ki razkriva strukturne napetosti znotraj sistema.

Nova institucija se tako ne kaže kot enoznačna rešitev, temveč kot potencialni prostor preoblikovanja obstoječih razmerij. Intervjuvanci ji pripisujejo vlogo neodvisnega strokovnega korektiva, ki bi lahko izboljšal kakovost odločanja, okrepil izobraževalno funkcijo ter povečal transparentnost in omogočil boljše povezovanje akterjev, hkrati pa opozarjajo na tveganja politizacije, kapitalskih pritiskov, podvajanja obstoječih struktur in dodatne birokratizacije. Ključno vprašanje pri tem ostaja, ali bi takšna institucija dejansko razpolagala z zadostno avtonomijo in vplivom, da bi lahko posegla v obstoječe odločevalske procese.

Ena osrednjih ugotovitev raziskave je, da nove institucije ni mogoče razumeti kot končni organizacijski odgovor na obstoječe probleme. Raznolikost pogledov in interesov namreč kaže, da so napetosti znotraj sistema upravljanja voda in okolja strukturne in trajne, zato jih ni mogoče odpraviti, temveč jih je mogoče le bolje organizirati in upravljati. V tem smislu se nova institucija kaže predvsem kot proces, ki mora temeljiti na stalnem dialogu, prilagajanju in refleksiji.

Raziskava tako ne ponuja dokončnega modela nove institucije, temveč identificira pogoje možnosti, znotraj katerih se lahko ta sploh razvija. Predstavlja diagnostično fazo projekta, ki odpira prostor za nadaljnje soustvarjalne procese, v katerih se bodo ugotovitve preverjale in nadgrajevale v sodelovanju z različnimi akterji v okviru fokusnih skupin. Glasovi, zbrani v raziskavi, jasno kažejo, da prihodnost upravljanja voda in okolja ne bo odvisna zgolj od institucionalnih rešitev, temveč od sposobnosti družbe, da vzpostavi učinkovite, vključujoče in legitimne oblike sodelovanja.

Avtor: dr. Luka Đekić