Od regulacij k razumevanju rek

V okviru projekta LIFE2RIVERS smo se člani projektne ekipe skupaj s strokovnjaki iz Zavoda RS za varstvo narave, Direkcije RS za vode in Zavoda za gozdove Slovenije udeležili strokovne ekskurzije v italijanski Furlaniji. Namen obiska je bil spoznavanje sodobnih pristopov k upravljanju rek in poplavnih območij ter izmenjava izkušenj s strokovnjaki iz drugih evropskih držav.

Terensko delo je potekalo na dveh rečnih sistemih – ob reki Meduni in v dolini reke Cellina. Skupino so vodili mednarodno priznani strokovnjaki s področja rečne geomorfologije in upravljanja voda, med njimi britanski geomorfolog dr. George Heritage, ki že vrsto let raziskuje delovanje rečnih sistemov in spremembe vodotokov po Evropi.

Reka ni statičen sistem

Ekskurzija je odprla številna vprašanja o tem, kako danes razumemo reke in kako z njimi upravljamo. Dolga desetletja so bile reke predvsem predmet regulacij, utrjevanja brežin in omejevanja naravnih procesov. Cilj takšnih posegov je bil predvsem nadzor nad vodo in zmanjševanje poplavne nevarnosti. V zadnjih letih pa se vse bolj kaže, da pretirano poseganje v rečne sisteme pogosto povzroča tudi nove težave.

Reka ni statičen kanal, temveč živ in dinamičen sistem. V strugi neprestano potekajo procesi erozije, premikanja sedimentov in odlaganja materiala. Prav ti procesi reki omogočajo ohranjanje naravnega ravnovesja. Posebej zanimiva so bila opazovanja plitvin in nanosov materiala v strugi, kjer se pogosto dogajajo najintenzivnejše spremembe. Čeprav takšna območja na prvi pogled delujejo nepomembno ali celo kot »ovira« v strugi, imajo pomembno vlogo pri delovanju rečnega sistema.

Ob tem je bilo večkrat poudarjeno, da sodobno upravljanje voda ne more temeljiti zgolj na stalnem »vzdrževanju« rek in odstranjevanju materiala iz strug. V številnih evropskih državah se zato vse bolj uveljavlja pristop, ki reki namenja več prostora za njeno naravno dinamiko. To ne pomeni nujno velikih posegov ali opuščanja zaščite pred poplavami, temveč predvsem drugačen način razmišljanja. Reka potrebuje dovolj prostora, da lahko ob visokih vodah del energije razprši naravno, brez dodatnega povečevanja tveganj dolvodno.

Podnebne spremembe in novi izzivi 

Razprave med strokovnjaki so se pogosto dotaknile tudi vpliva podnebnih sprememb. Ekstremni vremenski dogodki, tako poplave kot dolgotrajne suše, postajajo vse pogostejši. Zaradi tega bodo morale države v prihodnje še bolj prilagajati načine upravljanja voda in iskati rešitve, ki bodo dolgoročno bolj odporne. Pri številnih projektih največja ovira pogosto niso tehnične rešitve, temveč usklajevanje različnih interesov, financiranje in sprejemanje odločitev v prostoru.

Zanimivo razmišljanje je predstavil tudi Matthew Parr iz Agencije za okolje v Angliji, ki je opozoril na tako imenovani »slab medgeneracijski spomin«. Ljudje namreč pogosto pozabimo, kako so se reke spreminjale v preteklosti in kakšne posledice so imeli posamezni posegi v prostor. Naravni sistemi pa te spremembe ohranjajo in se nanje odzivajo še desetletja pozneje.

Ugotovitve ekskurzije so zelo povezane tudi s slovenskim prostorom. Podobne izzive poznamo ob številnih reguliranih vodotokih, med drugim tudi ob reki Pšati.

Skupaj s strokovnjaki smo nekaj dni pozneje obiskali tudi območje reke Pšate, kjer se podobni izzivi upravljanja voda kažejo tudi v lokalnem prostoru. Od naselja Suhadole proti vzhodu poteka razbremenilni kanal, ki se izliva v Kamniško Bistrico in je dolga leta veljal za učinkovito rešitev pri obvladovanju visokih voda. Poplave leta 2023 pa so pokazale, da se hidrološke razmere spreminjajo in da obstoječi sistemi ob vse pogostejših ekstremnih vremenskih dogodkih marsikje niso več zadostni.

Od parcialnih rešitev k celostnemu pristopu 

Romain Beller, vodja projektov za obnovo rek v Regionalnem naravnem parku Zgornja Jura v Franciji, je ob ogledu območja poudaril, da reke ni mogoče obravnavati parcialno oziroma po posameznih odsekih, saj celotno območje deluje kot povezan sistem. Po njegovem mnenju so številne starejše rešitve temeljile predvsem na omejevanju in hitrem odvajanju vode, medtem ko sodobni pristopi v številnih evropskih državah sledijo drugačni logiki – vodi skušajo vrniti prostor ter ohranjati ali ponovno vzpostavljati razlivne površine.

Opozoril je tudi, da bi bilo načrtovanje podobnih kanalov po nekdanjih principih danes pogosto v nasprotju s sodobnimi evropskimi usmeritvami upravljanja voda. V ospredje namreč vse bolj prihajajo naravi prijazne rešitve, ki temeljijo na dolgoročnem razumevanju rečnih procesov in zmanjševanju posegov v prostor.

Po poplavah leta 2023 je bilo za obnovo vodotokov namenjenih veliko finančnih sredstev, zato se številni projekti pripravljajo zelo hitro. Strokovnjaki pa ob tem opozarjajo, da lahko hitre in parcialne rešitve brez širšega razumevanja prostora dolgoročno povzročijo nove težave. Izkušnje iz tujine kažejo, da so morali nekatere projekte zaradi neustreznih pristopov pozneje prilagajati ali vračati evropska sredstva.

Prav zato se danes vse bolj odpira vprašanje, kako reke obravnavati bolj celostno – ne zgolj kot infrastrukturni problem, temveč kot del širšega prostora, v katerem se prepletajo naravni procesi, naselja, kmetijske površine in potrebe lokalnih skupnosti.

Projekt LIFE2RIVERS je usmerjen v izboljšanje stanja vodotokov ter v uvajanje sodobnih, naravi prijaznih pristopov k upravljanju rek. Njegov cilj je vzpostaviti bolj odporne rečne ekosisteme, zmanjšati poplavno ogroženost ter hkrati ohraniti biotsko raznovrstnost in kakovost življenjskega prostora za lokalne skupnosti.

Sodelovanje s strokovnjaki iz različnih držav je dragocena priložnost za izmenjavo znanja in izkušenj ter pomemben vpogled v sodobne pristope upravljanja voda. Hkrati pa tudi opomnik, da prihodnost upravljanja rek verjetno ne bo temeljila na vedno strožjem nadzoru narave, temveč predvsem na boljšem razumevanju delovanja rečnih sistemov in iskanju ravnovesja med človekom in vodo.