Glasovi ob Pšati: skupnosti in stroka za reke prihodnosti
Porečje Pšate, ki leži v osrčju Slovenije, se spopada s številnimi okoljskimi, prostorskimi in upravljalskimi izzivi. V projektu LIFE2RIVERS se v okviru skupine strokovnjakov z različnih področij na pilotnem območju reke Pšate posvečamo iskanju vključujočih, na naravi temelječih in dolgoročno vzdržnih pristopov k upravljanju rek. Eden od takšnih pristopov je tudi soustvarjalno skrbništvo rek, ki poudarja skupno odgovornost za ohranjanje in obnovo rek ter v načrtovanje in uresničevanje rešitev vključuje najrazličnejše deležnike. V letu 2025 smo v vseh petih občinah, skozi katere teče reka Pšata, izvedli obsežno kvalitativno raziskavo, ki je skozi 20 poglobljenih intervjujev povezala štiri ključne skupine: predstavnike lokalne oblasti, strokovnjake, prebivalce in izobraževalce.
Prebivalci ob Pšati ohranjajo tradicijo spuščanja lučk po vodi na Gregorjevo. Foto: Urša Koce
Z raziskavo smo želeli preseči golo zbiranje mnenj in podatkov ter se osredotočili na razumevanje odnosa različnih akterjev do reke, zaznane izzive in možnosti za sodelovalno, trajnostno prihodnost rečnega prostora. V nadaljevanju predstavljamo glavne ugotovitve, ki izrisujejo raznoliko, a dopolnjujočo se sliko izkušenj, zaznav in predlogov.
Skoraj vsi intervjuvanci – župani, strokovnjaki, prebivalci in izobraževalci – imajo z reko osebno izkušnjo, pogosto že iz otroštva. Preživljanje poletij, igre, sprehodi in kasneje odgovornost pri urejanju prostora so oblikovali njihov odnos do Pšate. Poplave v letu 2023 so za mnoge pomenile prelomnico, saj je iz naravne danosti Pšata postala tudi simbol nevarnosti in negotovosti. Občutki pripadnosti so se ponekod preoblikovali v skrb in zahtevo po večji varnosti.
Ugotovitve jasno kažejo tudi na še vedno prisotne pereče okoljske izzive: reka je vse manj vodnata, degradirana zaradi onesnaženja iz kmetijstva, industrije in gospodinjstev obremenjena z naplavinami ter pogosto utesnjena med pozidana območja. Prostorski pritiski in neskladna raba zemljišč ogrožajo njeno naravno delovanje. V več občinah so opozorili na neustrezno vzdrževanje vodotokov in dvig rečnega dna zaradi naplavin, kar po njihovem zmanjšuje pretočnost in povečuje tveganje za poplave.
Intervjuji so razkrili tudi institucionalne ovire. Upravljanje s Pšato je v očeh večine sogovornikov razdrobljeno in dostikrat tudi neučinkovito. Občine se znajdejo v položaju, da morajo same urejati vodotoke, brez zadostne podpore države ali jasne razmejitve odgovornosti. Ministrstva in direkcije se pogosto pojavljajo kot kadrovsko podhranjene in slabo odzivne institucije, kar dodatno spodbuja občutek sistemske neurejenosti.
Kot ena najbolj spodbudnih ugotovitev raziskave se kaže široka podpora oblikovanju morebitne interdisciplinarne strokovne delovne skupine, ki bi povezovala naravoslovne, tehnične in družboslovne vede z lokalnim znanjem in izkušnjami. Takšna skupina bi morala imeti jasno vlogo, lastna finančna sredstva in konkretne operativne pristojnosti. Tako bi lahko predstavljala nov model soustvarjalnega skrbništva. Pri tem je pomembno, da takšno telo ne bi delovalo zgolj kot svetovalna platforma, temveč kot konkretni akter s sposobnostjo povezovanja drugih akterjev in usmerjanja odločanja. V projektu LIFE2RIVERS smo pilotno že ustanovili ad-hoc strokovno delovno skupino, ki pripravlja načrt za uvedbo na naravi temelječih rešitev in ukrepov obnove v porečje Pšate.
Zelo pomembno vprašanje je tudi vključevanje lokalne skupnosti. Vse sodelujoče občine poudarjajo, da lokalne pobude aktivno vključujejo v prostorske načrte (OPN-je), vendar pogosto naletijo na ovire, bodisi zaradi zapletenih pravnih postopkov, bodisi zaradi težav pri strokovni presoji različnih interesov. V tej luči postaja jasno, da je nujno treba izboljšati komunikacijo, izobraževanje in vključenost javnosti že v zgodnjih fazah odločanja.
Prepoznavanje pomena na naravi temelječih rešitev je vse pogostejše tudi med lokalnimi odločevalci. Ti poudarjajo, da so takšni ukrepi, kot so npr. razlivna območja in revitalizacija brežin, nujni, kjer je to prostorsko izvedljivo. Ob tem pa opozarjajo tudi na številne izzive: od lastništva zemljišč do pomanjkanja ustreznega znanja in financiranja.
Nenazadnje raziskava opozori tudi na dokaj nizko okoljsko ozaveščenost med prebivalci. Sogovorniki poudarjajo, da mladi sicer kažejo zanimanje, vendar pogosto nimajo dostopa do ustreznih vsebin ali izkušenj z naravo. Starejši prebivalci imajo več neposrednega stika z rekami, srednja generacija pa se pogosto kaže kot najšibkejši člen pri varovanju vodnih virov. Ugotovitev kaže na potrebo po dolgoročni vzgoji, projektno usmerjenem izobraževanju in medgeneracijskem prenosu znanja.
Projekt LIFE2RIVERS s tovrstnimi raziskavami ne ponuja le diagnostičnega vpogleda v stanje naših rek, ampak predstavlja tudi konkreten primer, kako lahko vključujoče raziskovalne metode, dialog in znanje tvorijo podlago za bolj pravično in trajnostno upravljanje z vodami. Glasovi, zbrani ob Pšati, nas učijo, da prihodnost rek ne sme temeljiti zgolj na tehničnih rešitvah, temveč na odnosu, sodelovanju in skupni odgovornosti do narave in družbe.
