Mednarodni kongres »Življenje rekam«

Med 19. in 21. majem 2026 je Ljubljana gostila mednarodni kongres Življenje rekam, ki je v okviru projekta LIFE2RIVERS združil več kot sto strokovnjakov iz Slovenije in tujine. V treh dneh so se srečali raziskovalci, upravljalci voda, predstavniki državnih institucij, lokalnih skupnosti, nevladnih organizacij in mednarodnih ustanov, da bi razpravljali o prihodnosti rek, sodobnih pristopih k upravljanju voda ter nujnosti prilagajanja na podnebne spremembe.

Kongres je postal prostor, kjer so se v takšnem obsegu srečali predstavniki vodarstva, naravovarstva, politike, civilne družbe in lokalnih skupnosti. Skupno sporočilo razprav je bilo jasno: prihodnost rek ne bo odvisna le od tehničnih rešitev, temveč predvsem od sodelovanja, prostora za reke in razumevanja rek kot živih sistemov.

Prihodnost rek zahteva prostor in sodelovanje

Uvodni dan kongresa je odprl razpravo o tem, kako v Sloveniji razumemo reke in kakšno vlogo jim namenjamo v prostoru. V uvodnih nagovorih so govorci poudarili, da obnova rek ni več zgolj tehnično vprašanje, temveč predvsem vprašanje prostora, usklajevanja različnih interesov in odgovornega načrtovanja.

Dr. Lidija Globevnik, generalna direktorica Direktorata za vode, je izpostavila pomen celostnega pristopa k upravljanju voda, dr. Lidija Kegljevič Zagorc, vršilka dolžnosti direktorice Direkcije RS za vode, pa je poudarila vlogo na naravi temelječih rešitev ter nujnost povezovanja znanosti, stroke, civilne družbe in odločevalcev pri razvoju trajnostnih in podnebno odpornih pristopov.

Doc. dr. Damijan Denac je opozoril, da so evropske reke močno spremenjene in da je prihodnost upravljanja voda odvisna od tesnejšega sodelovanja med vodarstvom in naravovarstvom. Le z vračanjem naravnih procesov v rečni prostor lahko po njegovem mnenju dolgoročno izboljšamo stanje rek. Doc. dr. Anže Županič je poudaril, da lahko z na naravi temelječimi rešitvami pomembno povečamo odpornost družbe na suše, poplave in druge posledice podnebnih sprememb, Martin Janes iz Evropskega centra za obnovo rek pa je izpostavil pomen povezovanja evropskih izkušenj in prenosa dobrih praks.

Uvodni nagovori so jasno pokazali, da prihodnost rek zahteva dialog, sodelovanje in sposobnost povezovanja znanja, praktičnih izkušenj ter družbenih interesov.

Na naravi temelječe rešitve v ospredju razprav

Drugi dan kongresa je bil v celoti posvečen na naravi temelječim rešitvam (NTR). Fabien Kufel iz IUCN je predstavil globalni standard za NTR in poudaril, da ne gre zgolj za »zelene projekte«, temveč za celovit način načrtovanja, ki hkrati obnavlja naravne procese, zmanjšuje družbena tveganja, izboljšuje kakovost življenja in krepi biotsko raznovrstnost. Zdravi ekosistemi po njegovih besedah niso le narava, temveč tudi pomembna infrastruktura, ki zadržuje vodo, zmanjšuje poplavno ogroženost, blaži suše in izboljšuje kakovost voda.

Piet De Becker z belgijskega inštituta INBO je ta koncept predstavil na primeru mesta Leuven, kjer so se namesto gradnje tehničnega zadrževalnika odločili za obnovo poplavne ravnice reke Dijle. Primer je pokazal, da uspešne rešitve zahtevajo prostor, čas, dialog in zaupanje. Kot je poudaril predavatelj, je Belgija za spremembo pristopa potrebovala skoraj 25 let.

Predavanja drugega dne so potrdila, da so na naravi temelječe rešitve eden ključnih odgovorov na vse pogostejše posledice podnebnih sprememb, hkrati pa predstavljajo priložnost za izboljšanje stanja vodnih ekosistemov in kakovosti življenja ljudi.

Delavnice kot laboratorij idej

Pomemben del kongresa so bile delavnice, ki so udeležencem omogočile poglobljeno delo na konkretnih primerih. Večina jih je bila usmerjena v porečje Pšate, kjer se v lokalnem prostoru jasno kažejo izzivi sodobnega upravljanja voda: omejen prostor za reko, visoka poseljenost, ozke struge in vse pogostejši ekstremni vremenski dogodki.

Delavnica pod vodstvom Mathewa Parra je udeležence popeljala skozi praktično uporabo koncepta Stage Zero, ki temelji na obnovi naravnih procesov v rečnem prostoru. Udeleženci so v manjših skupinah analizirali konkretne odseke Pšate, prepoznavali omejitve in priložnosti ter pripravljali predloge možnih rešitev. Razprave so pokazale, da je pristop Stage Zero obetaven, vendar ga je treba uporabljati premišljeno, z razumevanjem njegovih omejitev in v tesnem sodelovanju z lokalnimi deležniki.

Druga delavnica, ki sta jo vodila Smiljan Juvan in Aljoša Petek, se je osredotočila na vprašanje, kako v redno vzdrževanje vodotokov vključiti več naravnih procesov. Udeleženci so analizirali obstoječe prakse, prepoznali ključne pomanjkljivosti in oblikovali predloge za spremembe zakonodaje, standardov ter načrtovanja. Med ključnimi ugotovitvami so izpostavili potrebo po načrtovanju na ravni celotnega porečja, boljšem usklajevanju institucij in razvoju pilotnih projektov, ki vključujejo lokalne skupnosti.

Obnova rek je tudi družbeni proces

Delavnica o družbeni pripravljenosti, ki sta jo vodila Bart Fokkens in Martin Janes, je poudarila, da je obnova rek enako družbeni kot tehnični proces. Udeleženci so izpostavili pomen zgodnjega vključevanja javnosti, upoštevanja lokalnega znanja in stalne komunikacije, saj lahko le tako zmanjšamo konflikte ter povečamo podporo projektom.

Podobno je delavnica Dragane Prijanovič pokazala, da je za uspešno izvajanje ukrepov za zmanjševanje poplavne ogroženosti ključno graditi zaupanje, odprto deliti informacije in lokalne deležnike obravnavati kot partnerje pri iskanju rešitev.

Posebno pozornost je pritegnila tudi delavnica o ravnotežju med hidroenergijo in biotsko raznovrstnostjo, ki sta jo vodila Michael Doering in Nataša Mori. Razprave so pokazale, da je mogoče zmanjšati negativne vplive hidroelektrarn, vendar le z jasnimi okoljskimi cilji, odstranjevanjem zastarelih pregrad, izboljšanjem monitoringa ter vključevanjem vseh deležnikov v procese odločanja.

Delavnice drugega dne so se posvetile tudi vprašanju, kako oblikovati na naravi temelječe rešitve v kompleksnih družbenih, ekonomskih in ekoloških sistemih. Udeleženci so ugotovili, da so konflikti med interesi pogosto neizogibni, vendar jih je mogoče uspešno obvladovati z odprto komunikacijo, jasnim vodenjem projektov in vključevanjem lokalnih skupnosti. Razprave so pokazale, da je za uspešno izvajanje NTR potrebna tudi širša kulturna sprememba, ki vključuje boljše razumevanje rek, sprejemanje njihove dinamike in pripravljenost na prilagajanje.

Skupna odgovornost za prihodnost rek

Zaključni dan kongresa je povezal strokovne, pravne in družbene vidike upravljanja voda. Mag. Senka Šifkovič je poudarila, da varstvo okolja ni le strokovno ali zakonodajno vprašanje, temveč tudi vprašanje demokracije in javnega interesa. Romain Bellier je predstavil francoski model GEMAPI, ki povezuje obnovo rek, zmanjševanje poplavne ogroženosti, prostorsko načrtovanje in odgovornost lokalnih skupnosti. Luka Đekić je nato osvetlil predlog nove institucije, ki bi s sodelovalnim pristopom prispevala k boljši kakovosti odločanja, večji legitimnosti politik in krepitvi zaupanja med institucijami ter javnostjo.

Mednarodni kongres Življenje rekam je pokazal, da spremembe v upravljanju voda niso le tehnične, temveč tudi politične, družbene in kulturne. Razprave so potrdile, da zdravi rečni ekosistemi niso pomembni le za ohranjanje narave, temveč tudi za dolgoročno odpornost družbe na podnebne spremembe.

Če želimo z rekami živeti varneje in bolj odgovorno, jih moramo razumeti kot skupno dobro, za katerega smo odgovorni vsi. Kongres je pokazal, da v Sloveniji obstaja veliko znanja, izkušenj in pripravljenosti za razvoj sodobnih pristopov upravljanja voda. Hkrati je potrdil, da bodo prihodnje rešitve uspešne le, če bodo temeljile na sodelovanju med stroko, odločevalci in lokalnimi skupnostmi ter na boljšem razumevanju rek kot dinamičnih in živih sistemov.