ŽIVA REKA, 5. Epizoda: Reke v vodnem krogu
V prejšnji epizodi smo spoznavali evrazijskega bobra – mojstra, ki s svojimi pregradami spreminja tok vode in ustvarja nove življenjske prostore. Tokrat pa naredimo korak nazaj in pogledamo širšo sliko: kako voda sploh kroži po naši pokrajini in kakšno vlogo imajo pri tem reke.
Reke so dinamični naravni sistemi, v katerih se voda, sediment in energija neprestano pretakajo skozi pokrajino. Njihova oblika, tok in delovanje so rezultat medsebojnega vpliva podnebja, geološke podlage, reliefa, vegetacije ter človekovih posegov. Reke s procesi erozije, prenosa in odlaganja sedimentov oblikujejo površje, ustvarjajo življenjske prostore ter povezujejo različne dele porečja v enoten hidrološki sistem. Kot fizični pojav jih oblikujejo hidrološki, geomorfološki in hidravlični procesi, ki se spreminjajo v prostoru in času ter določajo razvoj rečnega prostora, ki ga tvorijo rečna struga z obrežjem in poplavne ravnice.
Vodni krog
Vodni krog je shema, ki opisuje, kje na Zemlji se voda nahaja, v kakšni obliki se pojavlja in kako kroži med posameznimi deli okolja. Voda se med oceani, ozračjem in kopnim neprestano prerazporeja prek različnih hidroloških procesov (Slika 1). Vodni krog vključuje številne poti gibanja vode ter območja njenega skladiščenja, kot so tla, vodonosniki, ledeniki, oceani, ozračje in biosfera. Količina vode na Zemlji ostaja nespremenjena – voda ne nastaja in ne izginja, temveč se spreminjata le njeno agregatno stanje in prostorska razporeditev.
Hidrološki procesi
Precipitacija je hidrološki proces, o katerem ljudje največkrat razpravljamo, saj nas v vsakodnevnem življenju najpogosteje tudi neposredno zadeva. Precipitacija je posledica kondenzacije vodne pare zaradi izgube toplote – govorimo seveda o padavinah, ki so del vodnega kroga in ustvarjajo zaloge vode na Zemljinem površju. Padavine izvirajo iz oblakov, ki se oblikujejo v ozračju (dež, sneg, toča, sodra) ali nastajajo neposredno pri tleh (žled, rosa, slana, ivje).
Voda, ki sprejema toploto, s površja izhlapeva nazaj v ozračje. Proces izhlapevanja poteka po poti evaporacije (neposredno izhlapevanje s površine tal in gladine vodnih teles) in transpiracije (izhlapevanje skozi listne reže rastlin). Izhlapevanje vode s kopnega zato pogosto imenujemo s skupnim izrazom evapotranspiracija. Manjši del vodne pare v ozračje prispeva tudi sublimacija snega, ki je neposreden prehod iz trdnega v plinasto stanje.
Voda se v tekočem stanju po Zemljinem površju zaradi gravitacije pretaka od višje ležečih proti nižje ležečim predelom v obliki površinskih, podpovršinskih in podzemnih tokov. Voda se s kopnega po mreži vodotokov izteče v morja in oceane. Tja lahko prispe tudi v trdnem stanju v obliki ledenikov. Podpovršinski tok nastane, ko površinska voda pronica v tla in se pretaka skozi nenasičeno cono tal (nad gladino podzemne vode), medtem ko tok podzemne vode potuje skozi nasičeno cono tal (pod gladino podzemne vode).
Infiltracija (pronicanje) je proces vstopanja vode v tla, perkolacija (napajanje) pa pomeni vstopanje vode v globlje plasti tal (podzemni vodonosniki). Na pronicanje vplivajo topografske značilnosti, vegetacijski pokrov, hrapavost površine tal in podpovršinske lastnosti tal (struktura, tekstura, vlažnost in vsebnost organske snovi).
Na hidrološke procese v vodnem krogu poleg naravnih dejavnikov močno vplivajo človekove dejavnosti, raba zemljišč in podnebne spremembe. Pri razumevanju in napovedovanju hidroloških procesov si pomagamo s hidrološkim modeliranjem.
Preden voda izhlapi v ozračje, se zadržuje na različnih mestih Zemljinega površja in se ponekod celo dalj časa skladišči – takšni zadrževalniki so podzemni vodonosniki, ledeniki, snežna odeja, jezera, morja in oceani, mokrišča in vodotoki. Pomemben zadrževalnik vode je tudi biota (t.i. živi svet), zlasti vegetacija.
